Danes se mnogi starši srečujejo z izzivom, da so otroci v šoli in pri različnih dejavnostih pod vse večjim pritiskom. Šport, glasbena šola, nastopi, tekmovanja, ocenjevanja. Marsikaj je bolj resno, bolj organizirano in bolj usmerjeno v rezultat, kot je bilo nekoč. Zato ni presenetljivo, da otroci hitreje doživijo napetost, tremo ali strah.
Pri nas v Neurobeans pogosto srečamo starše, ki povedo nekaj zelo podobnega. Otrok doma odlično zna. Starši ga vprašajo pred testom in pravilno odgovori. Ko pa je v razredu, med spraševanjem ali pisanjem, se zgodi preobrat. Naenkrat se zmede, pozabi postopek, ne najde besed, deluje, kot da nič ne zna. In takrat se začnejo vprašanja, ki starše iskreno zmedejo. Kako je mogoče, da je doma znal, v šoli pa ne?
Ko pritisk “ugasne” dostop do znanja
V takih trenutkih se pogosto ne dogaja nič skrivnostnega. Dogaja se stresni odziv telesa. Srce bije hitreje. Dih postane plitev. V trebuhu stisne. Mišice se napnejo. Včasih se pojavita tresenje in potenje. Otrokovo telo se obnaša, kot da je v nevarnosti, čeprav gre samo za vprašanje pred tablo ali za test.
Hkrati se otrokova pozornost pogosto odmakne od naloge in se preusmeri v notranji “alarm”. Namesto da bi razmišljal o snovi, začne razmišljati o tem, kaj bo narobe. Kaj če se osramotim. Kaj če dobim slabo oceno. Kaj naj naredim, da se rešim. Kako naj se spomnim. Ta notranji tok misli ga še bolj zakrči.
Zato se v praksi zgodi, da otrok v tistem trenutku težje prikliče informacije iz spomina. Ne zato, ker ne bi znal, ampak zato, ker njegovi možgani preklopijo v način preživetja. In v tem načinu je učenje, priklic in jasnost razmišljanja težja.
Slab rezultat boli dvojno
Ko otrok doživi, da mu ni uspelo, to pogosto ni le slaba ocena. To je tudi udarec za samozaupanje. Še posebej zato, ker se je pripravljal in ker je doma res znal.
Starši so pogosto prav tako presenečeni. V dobri veri skušajo razumeti. Včasih pa nehote rečejo stavke, ki otrokovo stisko povečajo. Zakaj te je strah. Kaj nisi znal. Saj si doma znal. Kako je to mogoče. Otrok to lahko sliši kot očitek, čeprav starš misli, da ga spodbuja.
In potem se zgodi še nekaj pomembnega. Ko pride naslednji test, nastop ali tekma, se vsi skupaj odločijo, da se bodo bolje pripravili.
Zakaj pretirana priprava včasih ne pomaga
Bolje se pripraviti se sliši kot najbolj logična rešitev. Več učenja, več vaje, več ponavljanja. Včasih to res prinese boljši rezultat, vsaj kratkoročno. Pri otrocih, ki blokirajo zaradi pritiska, pa lahko pretirana priprava hkrati utrdi nekaj, česar si nihče ne želi.
Ko se otrok uči predvsem zato, da ga ne bi bilo strah, v sebi nezavedno utrjuje sporočilo, da je preizkus nekaj strašnega. Ko se uči zato, da se bo končno spomnil, v sebi nezavedno utrjuje dvom, da se sicer ne spomni.
Tako nastane zapleten vozel. Neuspeh okrepi strah. Strah okrepi potrebo po še večji pripravi. Še večja priprava okrepi prepričanje, da je strah realna nevarnost. In krog se vrti naprej.
Zato se včasih zgodi paradoks. Otrok se uči več, rezultat pa je enak ali celo slabši, izkušnja pa je še bolj stresna.
Presek kroga se začne drugje
Ko otrok blokira, težava pogosto ni v znanju. Težava je v odnosu do občutkov, ki jih telo ustvari v stresu. Če otrok te občutke doživlja kot nekaj nevarnega, se bo z njimi boril ali se jim bo skušal izogniti. In prav ta boj pogosto hrani stres.
Rešitev je, da otrok razvije novo izkušnjo. Da lahko čuti stresne občutke in kljub temu ostane prisoten. Da lahko čuti srčni utrip, napetost in zadihanost, pa vseeno razmišlja. Da lahko začuti tremo, pa vseeno govori. Da je lahko pritisk prisoten, otrok pa ne “odpove”.
Pri Neurobeans to gradimo s specifičnimi psihofizičnimi vajami. Ne zato, da bi otrok postal robot brez občutkov, ampak zato, da se občutkov ne bo več bal.
Kaj sploh pomeni “sprejemanje občutkov”
Sprejemanje ne pomeni, da se otrok preda. Ne pomeni, da mu je vseeno. Pomeni, da si dovoli občutiti, kaj se dogaja v telesu, in da se ob tem ne prestraši.
V praksi to pomeni, da otrok usmeri pozornost bližje telesu. Opazi dih. Opazi utrip. Opazi stiskanje v trebuhu. Opazi misli, ki ga potegnejo v katastrofo. In se uči, kako se vrniti nazaj k nalogi.
To je veščina, ki se jo da trenirati.
Kako otroku pomagamo doma
Klasično domače spraševanje samo po sebi pogosto ni dovolj učinkovito. Razlog je preprost. Doma je otrok ob staršu praviloma sproščen. Okolje je znano, odnos je varen, pravega pritiska ni. Takšna situacija pa ni primerljiva z učilnico, učiteljem, tablo in občutkom, da ga opazuje več ljudi hkrati.
Zato se pogosto zgodi, da otrok doma odgovarja tekoče, v šoli pa ponovno blokira. Ne zato, ker domače vaje ne bi delovale, ampak zato, ker doma ni prisoten tisti psihofizični pritisk, ki se v razredu pojavi samodejno.
Da bi domača vaja postala bolj prenosljiva v šolsko okolje, jo je smiselno nekoliko začiniti. To pomeni, da k spraševanju dodamo blago telesno obremenitev, ki v telesu ustvari občutke, podobne stresu. Otrok na primer odgovarja na vprašanja, medtem ko stoji v polpočepu, rahlo poskakuje ali kratek čas drži statičen položaj. Tako se pojavijo hitrejši utrip, nekoliko težje dihanje in telesna napetost.
Pomembno je razumeti, da v realnih situacijah stres ne prihaja iz mišic, temveč iz pričakovanj, strahu in pritiska. Telo pa tega ne loči. Če otrok doma doživi telesne občutke, podobne tistim ob stresu, in se ob tem uči ostati miren, razmišljati in odgovarjati, dobi ključno izkušnjo: da lahko deluje tudi takrat, ko mu ni povsem udobno.
Na ta način domača situacija postane trening za šolo. Otrok se ne uči le snovi, temveč gradi odnos do občutkov, ki bodo v razredu tako ali tako prisotni. In prav ta prenos je tisto, kar naredi razliko med tem, da otrok doma zna, in tem, da to znanje zmore uporabiti tudi takrat, ko je pod pritiskom. Ko otrok doživi, da stres pride in gre, se začne tudi sam pritisk postopoma razrahljati.
Najbolj spregledan korak je opazovanje sebe
Veliko otrok ne zna prepoznati, da je stres že v telesu. Zaznajo ga šele takrat, ko je premočan in ko jih preplavi. Zato je prvi korak pogosto preprost, a močan. Otrok se nauči opazovati sebe. Kaj se dogaja v meni. Kaj se dogaja z dihom. Kje sem napet. Katere misli me vlečejo stran.
Ko otrok to zmore, se pojavi prostor. Prostor med občutkom in reakcijo. In prav v tem prostoru se začne graditi notranja moč.
Kar si starši lahko zapomnite
Če otrok doma zna, v šoli pa blokira, to ni dokaz, da ne zna. Pogosto je dokaz, da ga je stres preplavil. Pot iz tega ni v tem, da strahu nikoli več ne bo. Pot je v tem, da otrok dobi izkušnjo, da lahko strah in telesni občutki obstajajo, on pa kljub temu deluje.
To je nekaj, kar se da graditi. Postopno, nežno, a sistematično.
