Vsak je že kdaj opazil, da so otroci po preživljanju veliko časa ob digitalni zabavi (gledanju videov, igranju iger in chatanju) kot nekakšni zombiji. Nič se jim ne da, za nič niso zainteresirani, ne sodelujejo in ne poslušajo, še najmanj pa so v takih trenutkih pripravljeni delati domače naloge ali se učiti.
Zakaj je temu tako?
Sodobna digitalna zabava v obliki iger, zanimivih in kratkih videov (npr. TikTok, Youtube) aktivira v možganih sistem za lov in nagrado, ki je ključen sestavni del naših možganov in brez njega ne bi uspeli narediti niti najpreprostejše naloge. Ta sistem deluje tako, da medtem ko naši možgani gredo na lov, čutimo vzhičenost pričakovanja, da bomo to enkrat ulovili in ko to končno ujamemo ali ne, čutimo bodisi prijetnost zmagoslavja ali razočaranje neuspeha. Dopamin je nevrotransmiter dobrega počutja, ki je del tega nagrajevalnega sistema. Kadar možgani pričakujejo nagrado iz določene aktivnosti, pričnejo ustvarjati dopamin, zaradi katerega se dobro počutimo.
Ta sistem je v naših možganih neprestano v uporabi. Na primer, »ko si zaželimo jogurt«, se aktivira naš dopaminski sistem in medtem ko se sprehajamo do hladilnika smo v pričakovanju, da bomo jogurt našli, hkrati pa nismo prepričani ali nas je pri isti želji prehitel že drug družinski član. Ko končno odpremo hladilnik in ugotovimo, da je naš najljubši jogurt še na polici, začutimo mini zmagoslavje, če ga pa ni več, pa mini razočaranje.
Ta sistem deluje tudi, ko se otroci učijo ali delajo domače naloge. Takrat njihovi možgani lovijo reševanje posameznega računa, pomnjenje glavnih rek v Sloveniji ali pa prebiranje določenega števila strani. Vsakič, ko lovimo določen cilj, se aktivira naš dopaminski sistem in ko ga dosežemo ali ne dosežemo, dobimo »nagrado« oziroma »kazen«. Posamezni manjši lovi so sestavni del večjega ulova. Recimo reševanje posamezne naloge je sestavni del dokončanja celotne domače naloge, ki na koncu prinese še večje zadoščenje.
Običajno tovrstni »lovi« in iskanje nagrade trajajo od nekaj minut do več ur, odvisno kako zahteven je cilj, ki ga lovimo. Recimo, ko gre za učenje, je »lov«, da si zapomnimo poštevanko števila 7, kar lahko traja tudi pol ure, ali pa da si zapomnimo razlage različnih vrst družin pri družbi ali pa da se naučimo snov enega celega poglavja pred preizkusom znanja, kar lahko traja tudi več dni. Skupna značilnost tovrstnih lovov je, da trajajo dlje časa in nagrada ne pride takoj ter ni velika.
Zakaj pa se potem otroci po preživljanju časa na digitalni zabavi počutijo kot zombiji?
Odgovor je ta, da je njihov sistem za lov in iskanje nagrade preobremenjen oziroma izčrpan. Digitalna zabava v obliki gledanja novodobnih kratkih videov (zabavni videi), še posebej tistih na omrežju TikTok in kratkih videov na Youtubu ali pa igranje zabavnih in hitrih iger kot so npr. StumbleGuys, Roblox, Zombie Catchers itd. ima za razliko od šolskih aktivnosti zelo kratek cikel lova in nagrade, ki hitro izčrpava dopamin. Ta kratek čas poteka na nivoju sekund. Na primer kratki videi na TikToku ali Youtubu v povprečju trajajo med 21 in 34 sekund in uporabnika vabijo, da zelo hitro presodi ali je zanimiv ali ne in če ni, ponudi takoj naslednji video. Takšna presoja v primeru, da otroku video ni všeč traja zgolj sekundo ali dve. To torej pomeni, da otrokov sistem za lovljenje in nagrado deluje zelo hitro, v eni minuti lahko vidi tudi do 30 različnih videov in 30-krat doživi kratkotrajno čustveno reakcijo: to mi je všeč, to mi ni všeč. Če sedaj pomislimo, kako intenzivno otrok uporablja dopaminski sistem v obdobju 1h, ko njegovi možgani presojajo več 100 različnih videov, je seveda popolnoma logično, da kakršnakoli aktivnost po tem, ki ne omogoča nagrade v manj kot 4 sekundah, ne bo več aktivirala dopaminskega sistema. Otrok si zato ne želi nič početi naslednje pol ure ali več, je razdražen in se težko skoncentrira. Stvari, ki so mu bile včasih zanimive, se zdaj zdijo brez pomena ali brezveze.
Enako je pri igrah, igre so za otroke zelo prijetne, zabavne in zanimive in otroci imajo 100% pozornost, ko jih igrajo. Razlog je enak, brez večjega truda lahko aktivirajo svoj sistem lovljenja in nagrade in to na zelo intenziven način.
Pri Neurobeans imamo pogosto izkušnje s starši, ki povedo, da njihov otrok nima dobre pozornosti v šoli, sicer pa je zelo brihten. Pogosto povedo, da veliko časa preživi na telefonu, tablici ali računalniku, v šoli ima slabše ocene, razen pri angleščini, običajno se tudi ne ukvarja z nobeno športno aktivnostjo. Po Neurobeans testiranju ugotovimo, da ima odlične kognitivne sposobnosti, da pa je njegov sistem lovljenja in nagrade zaradi prekomerne digitalne zabave in drugih dejavnikov optimiziran za hitre in zanimive aktivnosti. Tukaj se začne delo naših kognitivnih trenerjev, kjer s kognitivnim treningom Neurobeans, preoblikovanjem otrokovih popoldanskih aktivnosti ter pomočjo staršev, lahko pripeljemo otroka nazaj do njegovih polnih sposobnosti v šoli.
Imate tudi vi otroka, ki ima najraje digitalno zabavo, v šoli pa težko posluša in se mu ne da delati domačih nalog? Vabljeni na brezplačen posvet.
