Danes se mnogi starši srečujejo z izzivom, da so otroci v šoli in pri različnih dejavnostih pod vse večjim pritiskom. Šport, glasbena šola, nastopi, tekmovanja, ocenjevanja. Marsikaj je bolj resno, bolj organizirano in bolj usmerjeno v rezultat, kot je bilo nekoč. Zato ni presenetljivo, da otroci hitreje doživijo napetost, tremo ali strah.

Pri nas v Neurobeans pogosto srečamo starše, ki povedo nekaj zelo podobnega. Otrok doma odlično zna. Starši ga vprašajo pred testom in pravilno odgovori. Ko pa je v razredu, med spraševanjem ali pisanjem, se zgodi preobrat. Naenkrat se zmede, pozabi postopek, ne najde besed, deluje, kot da nič ne zna. In takrat se začnejo vprašanja, ki starše iskreno zmedejo. Kako je mogoče, da je doma znal, v šoli pa ne?

Ko pritisk “ugasne” dostop do znanja

V takih trenutkih se pogosto ne dogaja nič skrivnostnega. Dogaja se stresni odziv telesa. Srce bije hitreje. Dih postane plitev. V trebuhu stisne. Mišice se napnejo. Včasih se pojavita tresenje in potenje. Otrokovo telo se obnaša, kot da je v nevarnosti, čeprav gre samo za vprašanje pred tablo ali za test.

Hkrati se otrokova pozornost pogosto odmakne od naloge in se preusmeri v notranji “alarm”. Namesto da bi razmišljal o snovi, začne razmišljati o tem, kaj bo narobe. Kaj če se osramotim. Kaj če dobim slabo oceno. Kaj naj naredim, da se rešim. Kako naj se spomnim. Ta notranji tok misli ga še bolj zakrči.

Zato se v praksi zgodi, da otrok v tistem trenutku težje prikliče informacije iz spomina. Ne zato, ker ne bi znal, ampak zato, ker njegovi možgani preklopijo v način preživetja. In v tem načinu je učenje, priklic in jasnost razmišljanja težja.

Slab rezultat boli dvojno

Ko otrok doživi, da mu ni uspelo, to pogosto ni le slaba ocena. To je tudi udarec za samozaupanje. Še posebej zato, ker se je pripravljal in ker je doma res znal.

Starši so pogosto prav tako presenečeni. V dobri veri skušajo razumeti. Včasih pa nehote rečejo stavke, ki otrokovo stisko povečajo. Zakaj te je strah. Kaj nisi znal. Saj si doma znal. Kako je to mogoče. Otrok to lahko sliši kot očitek, čeprav starš misli, da ga spodbuja.

In potem se zgodi še nekaj pomembnega. Ko pride naslednji test, nastop ali tekma, se vsi skupaj odločijo, da se bodo bolje pripravili.

Zakaj pretirana priprava včasih ne pomaga

Bolje se pripraviti se sliši kot najbolj logična rešitev. Več učenja, več vaje, več ponavljanja. Včasih to res prinese boljši rezultat, vsaj kratkoročno. Pri otrocih, ki blokirajo zaradi pritiska, pa lahko pretirana priprava hkrati utrdi nekaj, česar si nihče ne želi.

Ko se otrok uči predvsem zato, da ga ne bi bilo strah, v sebi nezavedno utrjuje sporočilo, da je preizkus nekaj strašnega. Ko se uči zato, da se bo končno spomnil, v sebi nezavedno utrjuje dvom, da se sicer ne spomni.

Tako nastane zapleten vozel. Neuspeh okrepi strah. Strah okrepi potrebo po še večji pripravi. Še večja priprava okrepi prepričanje, da je strah realna nevarnost. In krog se vrti naprej.

Zato se včasih zgodi paradoks. Otrok se uči več, rezultat pa je enak ali celo slabši, izkušnja pa je še bolj stresna.

Presek kroga se začne drugje

Ko otrok blokira, težava pogosto ni v znanju. Težava je v odnosu do občutkov, ki jih telo ustvari v stresu. Če otrok te občutke doživlja kot nekaj nevarnega, se bo z njimi boril ali se jim bo skušal izogniti. In prav ta boj pogosto hrani stres.

Rešitev je, da otrok razvije novo izkušnjo. Da lahko čuti stresne občutke in kljub temu ostane prisoten. Da lahko čuti srčni utrip, napetost in zadihanost, pa vseeno razmišlja. Da lahko začuti tremo, pa vseeno govori. Da je lahko pritisk prisoten, otrok pa ne “odpove”.

Pri Neurobeans to gradimo s specifičnimi psihofizičnimi vajami. Ne zato, da bi otrok postal robot brez občutkov, ampak zato, da se občutkov ne bo več bal.

Kaj sploh pomeni “sprejemanje občutkov”

Sprejemanje ne pomeni, da se otrok preda. Ne pomeni, da mu je vseeno. Pomeni, da si dovoli občutiti, kaj se dogaja v telesu, in da se ob tem ne prestraši.

V praksi to pomeni, da otrok usmeri pozornost bližje telesu. Opazi dih. Opazi utrip. Opazi stiskanje v trebuhu. Opazi misli, ki ga potegnejo v katastrofo. In se uči, kako se vrniti nazaj k nalogi.

To je veščina, ki se jo da trenirati.

Kako otroku pomagamo doma

Klasično domače spraševanje samo po sebi pogosto ni dovolj učinkovito. Razlog je preprost. Doma je otrok ob staršu praviloma sproščen. Okolje je znano, odnos je varen, pravega pritiska ni. Takšna situacija pa ni primerljiva z učilnico, učiteljem, tablo in občutkom, da ga opazuje več ljudi hkrati.

Zato se pogosto zgodi, da otrok doma odgovarja tekoče, v šoli pa ponovno blokira. Ne zato, ker domače vaje ne bi delovale, ampak zato, ker doma ni prisoten tisti psihofizični pritisk, ki se v razredu pojavi samodejno.

Da bi domača vaja postala bolj prenosljiva v šolsko okolje, jo je smiselno nekoliko začiniti. To pomeni, da k spraševanju dodamo blago telesno obremenitev, ki v telesu ustvari občutke, podobne stresu. Otrok na primer odgovarja na vprašanja, medtem ko stoji v polpočepu, rahlo poskakuje ali kratek čas drži statičen položaj. Tako se pojavijo hitrejši utrip, nekoliko težje dihanje in telesna napetost.

Pomembno je razumeti, da v realnih situacijah stres ne prihaja iz mišic, temveč iz pričakovanj, strahu in pritiska. Telo pa tega ne loči. Če otrok doma doživi telesne občutke, podobne tistim ob stresu, in se ob tem uči ostati miren, razmišljati in odgovarjati, dobi ključno izkušnjo: da lahko deluje tudi takrat, ko mu ni povsem udobno.

Na ta način domača situacija postane trening za šolo. Otrok se ne uči le snovi, temveč gradi odnos do občutkov, ki bodo v razredu tako ali tako prisotni. In prav ta prenos je tisto, kar naredi razliko med tem, da otrok doma zna, in tem, da to znanje zmore uporabiti tudi takrat, ko je pod pritiskom. Ko otrok doživi, da stres pride in gre, se začne tudi sam pritisk postopoma razrahljati.

Najbolj spregledan korak je opazovanje sebe

Veliko otrok ne zna prepoznati, da je stres že v telesu. Zaznajo ga šele takrat, ko je premočan in ko jih preplavi. Zato je prvi korak pogosto preprost, a močan. Otrok se nauči opazovati sebe. Kaj se dogaja v meni. Kaj se dogaja z dihom. Kje sem napet. Katere misli me vlečejo stran.

Ko otrok to zmore, se pojavi prostor. Prostor med občutkom in reakcijo. In prav v tem prostoru se začne graditi notranja moč.

Kar si starši lahko zapomnite

Če otrok doma zna, v šoli pa blokira, to ni dokaz, da ne zna. Pogosto je dokaz, da ga je stres preplavil. Pot iz tega ni v tem, da strahu nikoli več ne bo. Pot je v tem, da otrok dobi izkušnjo, da lahko strah in telesni občutki obstajajo, on pa kljub temu deluje.

To je nekaj, kar se da graditi. Postopno, nežno, a sistematično.

V vsakdanjem življenju se vsi nenehno srečujemo s situacijami, ki od nas zahtevajo zbranost, čustveno stabilnost, jasnost razmišljanja in sposobnost delovanja pod pritiskom. Ne glede na to, ali gre za zahtevne pogovore na delovnem mestu, odločitve v družini, odzivanje na nepričakovane situacije ali obvladovanje vsakodnevnega stresa. Večina ljudi si želi, da bi v takšnih situacijah delovali sproščeno, učinkovito in v skladu s svojimi zmožnostmi. V praksi pa se pogosto zgodi, da nas pri tem nekaj ovira.

Temu sklopu sposobnosti, ki odločilno vplivajo na naše delovanje v zahtevnih situacijah, v programu Neurobeans pravimo notranje super moči.

Notranje super moči – kaj sploh pomenijo?

V psihologiji in kognitivni znanosti je dobro poznano, da človek ne deluje zgolj na ravni zavestnih odločitev. Velik del našega odzivanja, doživljanja in vedenja izhaja iz podzavestnih procesov, ki jih v trenutku dogajanja pogosto sploh ne zaznamo.

Podzavest lahko razumemo kot nekakšen rezervoar čustev, prepričanj in avtomatskih vzorcev odzivanja, ki so se oblikovali skozi naše življenjske izkušnje. Ta notranja struktura deluje kot filter ali okvir, skozi katerega dojemamo posamezne situacije. Ko se v določeni situaciji pojavi močno čustvo (na primer stres, jeza, strah ali negotovost), ta okvir vpliva na to, kaj sploh zaznamo, kam je usmerjena naša pozornost in kako razmišljamo.

V takšnih trenutkih se večinoma ukvarjamo z vsebino situacije (kaj se je zgodilo, kdo je kriv, kaj bi moralo biti drugače), medtem ko okvir, skozi katerega situacijo dojemamo, ostaja neopažen. Prav ta okvir pa pogosto najbolj določa naše odzive.

Urejanje notranjih moči pomeni postopno razvijanje sposobnosti, da:

1. zaznamo lastno notranje dogajanje v realnem času,
2. ohranimo jasnost razmišljanja tudi ob prisotnosti močnih čustev,
3. prevzamemo odgovornost za lastno doživljanje,
4. in v istih situacijah začnemo delovati drugače.

Zakaj zgolj razumevanje ni dovolj?

Veliko pristopov osebnega razvoja temelji predvsem na razlagi, pogovoru in teoretičnem razumevanju. Čeprav je razumevanje pomembno, se v praksi pogosto izkaže, da samo znanje ne zadošča. V stresnih ali čustveno nabitih situacijah se namreč aktivirajo avtomatski odzivi, ki jih zgolj z voljo ali razumsko razlago težko spremenimo.

Pristop Neurobeans izhaja iz predpostavke, da je za trajnejše spremembe potrebno treniratimožgane na podoben način, kot treniramo telo. Ne gre za pogovor o spremembi, temveč za izkustveno vadbo, pri kateri posameznik neposredno doživlja svoje notranje procese in se z njimi uči delati drugače.

Katere notranje moči razvijamo?

V programu se osredotočamo na tri temeljna področja:

1.Zaznava notranjega dogajanja
Prvi korak je sposobnost, da v situaciji sploh zaznamo, kaj se v nas dogaja. Ne le na ravni misli, temveč tudi telesnih občutkov, čustev in notranjega samogovora. Brez te zaznave sprememba ni mogoča.

2. Uravnavanje odziva in pozornosti
Ko notranje dogajanje zaznamo, se učimo, kako nanj ne reagirati avtomatsko. To pomeni, da v situaciji del pozornosti namenimo notranjemu procesu, ne da bi nas ta povsem preplavil. S tem postopno spreminjamo način, kako naši možgani usmerjajo pozornost in obdelujejo stresne dražljaje.

3. Prevzem odgovornosti za lastno doživljanje
Ključen premik se zgodi, ko posameznik prepozna, da njegovo doživljanje ne izvira neposredno iz zunanjih okoliščin, temveč iz notranjih okvirjev in prepričanj. Ko to odgovornost prevzamemo, se čustveni odzivi začnejo spreminjati, pogosto že s samim uvidom.

Kako poteka razvoj notranjih moči v praksi?

Program temelji na kombinaciji kognitivnih, telesnih in pozornostnih vaj, ki so zasnovane tako, da v posamezniku sprožajo različne notranje občutke – od blagih do bolj intenzivnih. Cilj vaj ni fizična zmogljivost, temveč ustvarjanje okoliščin, v katerih lahko udeleženec v varnem okolju trenira odnos do notranjih občutkov.

V prvem delu programa je poudarek na razvoju pozornosti in zaznavanja notranjega dogajanja. Pri tem uporabljamo poenostavljene oblike meditativnih vaj, prilagojene sodobnemu tempu življenja, ter digitalno podprto spremljanje pozornosti.

V nadaljevanju sledijo vaje, ki vključujejo tudi telesno komponento in namenoma ustvarjajo rahlo stresne občutke. Udeleženci se učijo, kako ob prisotnosti teh občutkov ohraniti jasnost, stabilnost in nadzor nad pozornostjo. Pomemben del programa predstavlja tudi samostojna vadba ter refleksija lastnih izkušenj skozi voden dnevnik.

Kako v praksi opazujemo notranje dogajanje

V programu se ne učimo umika iz nalog ali zmanjševanja zahtevnosti dela. Ravno obratno: nalogo še vedno opravljamo kakovostno in zbrano, hkrati pa se učimo še nekaj dodatnega. Učimo se del pozornosti usmeriti tudi na to, kaj se dogaja v nas.

Ključno pravilo je preprosto: nalogo delamo po najboljših močeh, a hkrati z delom pozornosti spremljamo kako delamo (opazujemo motor med tekom).

Na začetku je to lahko nenavadno in celo dolgočasno, ker se zdi, kot da se “nič posebnega” ne dogaja. A ravno to je bistvo treninga: z vajo začnemo zaznavati drobne premike v notranjem doživljanju, ki jih sicer spregledamo. Ko se tega lotimo večkrat, postane ta sposobnost bolj naravna. Kasneje jo lažje uporabimo tudi v resničnih stresnih situacijah.

Namesto da situacijo hitro označimo (»to je stresno«, »to mi ne gre«, »to je brezveze«), se učimo narediti korak nazaj in pogledati bolj nevtralno: kaj se mi dogaja v tem trenutku?
Ali se mi misli razpršijo? Se mi mudi? Sem napet? Me vleče v nemir? Se pojavijo dvomi, odpor, pritisk, da “moram dobro narediti”?

Ta preprost premik (od oznake k opazovanju) pogosto že sam po sebi zmanjša moč avtomatskih odzivov.

Ko se doda napor, postane trening še bolj uporaben

V nadaljevanju programa se vajam doda tudi gibalna komponenta. Ko se pojavi napor, notranje dogajanje postane bolj očitno: pogosto pride več nemira, več samogovora, več dvoma ali želje, da bi čim prej končali.

Tu je pomembno razumeti: cilj teh vaj ni fizična zmogljivost. Cilj je, da se v varnem okolju učimo ohranjati jasnost, stabilnost in pozornost tudi takrat, ko je v telesu ali v glavi neprijetno. Sčasoma se ne spremeni samo to, koliko “zdržimo”, ampak predvsem kakšen okvir počutja in miselnosti vzdržujemo.

Prenos v vsakdanje situacije

Ko ta način treninga ponavljamo, se začne prenašati v vsakdan. Udeleženci pogosto opazijo, da v stresnih situacijah hitreje prepoznajo trenutek, ko se avtomatski odziv šele začenja. V tem trenutku imajo več prostora, da se odločijo drugače.

In ravno to je jedro urejanja notranjih moči: ne da je življenje brez pritiska, ampak da ob pritisku ostaneš bolj ti.

Za koga je uporaben trening notranjih moči?

Pristop je uporaben za vsakogar, ki se v svojem življenju srečuje s situacijami, ki zahtevajo stabilnost, jasnost in učinkovito odzivanje. To vključuje ljudi v stresnih poklicih, starše, posameznike v zahtevnih življenjskih obdobjih ali preprosto vsakogar, ki želi razviti boljši odnos do svojih notranjih procesov.

Program Neurobeans je zasnovan tako, da udeleženci metode najprej izkusijo na sebi in jih nato lahko uporabljajo v različnih področjih svojega življenja.

Kako hrana vpliva na delovanje možganov, specifično na sposobnost dobre pozornosti in koncentracije?

Dejstvo je, da hrana predstavlja osnovni material, iz katerega je človek zgrajen, in v tem smislu je njen vpliv na možgane in pozornost velik in ključen. Seveda pa hrana gre skozi proces prebave in asimilacije v telo, pri čemer pride do transformacije, zaradi česar direktni učinki niso enoznačni.

Na področju sposobnosti vzdrževanja pozornosti, kar pomeni sposobnost, da se dlje časa osredotočamo na eno stvar naenkrat, pozorno in kakovostno, hrana vpliva na različne načine. Poglejmo nekaj primerov, kjer raziskave ugotavljajo vplive, vendar moramo upoštevati, da si raziskave pri preučevanju vplivov pogosto niso enotne.

Sladkor in slaščice – Dvojno rezilo

Sladkor je naš priljubljen prijatelj, ki pa hitro postane težava. Sladkor je  namreč enostaven vir energije, kar pomeni, da ga telo hitro predela v uporaben vir energije. Učinki sladkorja so pri večini otrok opazni takoj, saj otroci po zaužitju slaščic ali hrane z veliko sladkorja postanejo hitro bolj aktivni. To pomeni, da so aktivnosti, ki zahtevajo umirjeno in stabilno pozornost, kot na primer domača naloga ali učenje, težje izvedljive. Seveda je odziv odvisen od količine zaužitega sladkorja; medtem ko zelo majhna količina lahko pomaga pri pozornosti, lahko prevelika doza znatno poslabša to sposobnost. Raziskave na tem področju so raznolike: nekatere ugotavljajo možen vpliv sladkorja, ki ga opazijo tudi starši, medtem ko druge ne najdejo povezave med nepozornostjo in sladkorjem (Wolraich, Mark L., et al. "Effects of Diets High in Sucrose or Aspartame on the Behavior and Cognitive Performance of Children." New England Journal of Medicine, vol. 330, no. 5, 1994, pp. 301–307).

Zanimivo je, da so otroci z motnjami pozornosti pogosto še bolj nagnjeni k sladkorju in slaščicam. Razlog za to se skriva v njihovem dopaminskem sistemu, ki je odgovoren za motivacijo in nagrajevanje. Zaradi slabšega delovanja tega sistema ti otroci iščejo dodatno stimulacijo, pri čemer je sladkor eden od virov. Vendar si s tem naredijo "medvedjo uslugo.

Torej, sladkor - da, ampak s pametjo in ob pravem času (npr. pred ali med gibalnimi aktivnostmi, ko lahko pridobljeno energijo tudi porabimo).

Ogljikovi hidrati - Stabilnost energije

Ko govorimo o ogljikovih hidratih, se osredotočamo na bolj dolgoročno in stabilno energijo. Pri tem raziskave ugotavljalo pomembnost kompleksnosti ogljikovih hidratov. Kompleksni ogljikovi hidrati, kot so polnozrnat kruh in polnovredni kosmiči, imajo običajno nižji glikemični indeks (GI) v primerjavi s predelanimi živili. Nižji GI pomeni, da se energija iz hrane sprošča počasneje, kar omogoča daljše obdobje stabilne energije in koncentracije, kar je še posebej pomembno za otroke z ADHD. Spletna revija ADDitude, namenjena staršem otrok z ADHD, navaja naslednje dobre vire ogljikovih hidratov, ki možganom dajejo moč za ohranjanje pozornosti:

Sadje: Grenivke, jabolka, češnje, pomaranče in grozdje imajo nižji GI v primerjavi s sadnimi sokovi, kar je posledica vlaknin, ki upočasnjujejo absorpcijo sadnega sladkorja. Celotno sadje je zato boljše za možgane kot njihovi sokovi.

Žita in zrnje: Ovsena kaša, otrobi ter žita in testenine z več vlakninami prav tako spadajo med živila z nizkim GI, kar je zaželeno za vzdrževanje koncentracije.

Zelenjava in stročnice: Stročnice, kot so sojini fižol, ledvični fižol in leča, imajo med vsemi živili najnižji GI.

Mlečni izdelki: Mleko in jogurt imata nizka GI, kar je boljše za dolgotrajno oskrbo z energijo.

Beljakovine - Budilka za možgane

Beljakovine so kot budilka za naše možgane. Z njimi ne samo, da vzdržujemo pozornost, ampak tudi zmanjšujemo nemir in impulzivnost. To je morda posledica dejstva, da beljakovinska prehrana spodbuja budnost možganov, se počasneje prebavlja in ima še nižji glikemični indeks v primerjavi z večino ogljikovih hidratov.

Pomemben vidik je tudi pretvorba beljakovin v aminokisline, ki so kot dirigenti orkestra nevrotransmiterjev, kot so serotonin in dopamin.

Celovit zajtrk, bogat z beljakovinami, maščobami in kompleksnimi ogljikovimi hidrati, kot je na primer kuhano jajce s polnozrnatim kruhom ter belo kavo ali čajem, je tako boljši izbor kot industrijsko predelani kosmiči z visoko vsebnostjo sladkorja.

Po priporočilih Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja je pri otrocih, starih med 7 in 12 let, priporočen dnevni vnos beljakovin med 26 in 38 gramov. (Vir: Nacionalni inštitut za varovanje zdravja, "Referenčne vrednosti za energijski vnos ter vnos hranil", 2016, str. 5. Dostopno na: NIJZ)

Barvila in ojačevalci okusov - Nevidni sovražniki

Naša vsakdanja hrana je pogosto prepredena z barvili in ojačevalci okusov. Raziskava McCann et al. iz leta 2007, objavljena v reviji The Lancet, kaže, da nevidni sovražniki v predelani hrani, kot so barvila in ojačevalci okusa, vplivajo na pozornost pri otrocih. Analiza urina je razkrila, da otroci, katerih prehrana vsebuje več teh dodatkov, pogosto kažejo več znakov slabše pozornosti.

Torej, ko naslednjič izberete živilo, si zastavite vprašanje: "Je to res sveže ali je polno skritih presenečenj?"

Maščobe, ribje olje in omega 3 - Gorivo za možgane

Maščobe so kot gorivo za naše možgane, saj je kar 60% možganov sestavljalo maščobe. Esencialne maščobne kisline (EFA) so tako ključne za vzdrževanje optimalnega zdravja, a jih telo samo ne more sintetizirati, zato jih moramo pridobiti iz prehrane. Teoretično to pomeni, da boljše delovanje možganov dosežemo z večjim vnosom maščob. Raziskave o vplivu večjega vnosa maščob sicer niso dosledne, je pa znano, da lahko pomanjkanje maščob poslabša delovanje možganov in splošno zdravje.

Eno področje, kjer so raziskave posebej prepričljive, je vpliv Omega 3 maščobnih kislin, ki so pogosto prisotne v prehranskih dopolnilih, kot je ribje olje. Te so dobro raziskane in kažejo pozitivne učinke na kognitivne sposobnosti. Po podatkih spletne strani Examine.com, ki spremlja raziskave o prehranskih dopolnilih, mnoge študije kažejo pozitivne učinke jemanja ribjega olja na simptome ADHD, depresijo, imunski sistem, holesterol in druge (Vir: Examine.com).

Uravnotežena prehrana kot ključ do pozornosti

V programih Neurobeans vidimo, da otroci pogosto prihajajo z neuravnoteženo prehrano, kar se odraža v njihovi sposobnosti ohranjanja pozornosti in splošnega kognitivnega delovanja. Uravnotežena prehrana, ki vključuje zdrave ogljikove hidrate, beljakovine, omejeno količino sladkorja, malo industrijsko predelane hrane in zdrave maščobe, ni le pot do boljšega zdravja, ampak tudi do boljše koncentracije in pozornosti.

Pri Neurobeansu se pogosto srečujemo s specifičnim tipom otrok in družin. Ti otroci, stari med 10 in 14 let, imajo težave s koncentracijo, v šoli začenjajo zaostajati in kažejo malo zanimanja za šolsko delo. Njihove družine se obrnejo na nas za pomoč pri izboljšanju pozornosti otroka. Po pogovorih in analizah pogosto ugotovimo, da težave niso nevrološke, temveč so povezane z življenjskim slogom družine in pomanjkanjem otrokovega interesa za šolo.

Običajno so te družine finančno dobro situirane, a otroci niso vključeni v vsakodnevne gospodinjske obveznosti in nimajo vpogleda v finančne obveznosti družine. Ne hodijo z starši v trgovino, ne razumejo vrednosti denarja ali se ne ukvarjajo z domačimi opravili. Rezultat je, da otroci ne razvijejo realnega stika z življenjskimi izzivi in težko najdejo motivacijo za šolsko delo. Motivacija za učenje in opravljanje dolgočasnih nalog v veliki meri izhaja iz razumevanja pomena samostojnosti in preživetja, kar je v sodobni družbi tesno povezano z izobrazbo.

Naša rešitev vključuje aktivno vključevanje otrok v vsakodnevne družinske in gospodinjske dejavnosti. Otroci morajo razumeti, kako je trud in odrekanje povezano s preživetjem. To je koncept, ki je v naravi globoko ukoreninjen. V svetu živali, na primer, starši učijo mladiče, kako loviti s postopnim vključevanjem mladičev v lov kot tudi, tako da jim včasih dovolijo, da občutijo lakoto. Ta strategija ustvarja močno motivacijo za učenje in izboljšanje lovnih spretnosti. Ta naravni pristop k učenju ponuja dragoceno lekcijo tudi za človeške starše.

V sodobni družbi je 'lov' metaforičen in pogosto pomeni pridobivanje izobrazbe ter razvijanje veščin, potrebnih za uspešno karierno in osebno življenje. Starši se moramo vprašati: "Ali ustvarjamo okolje, ki otrokom omogoča, da razumejo pomen truda in učenja?" in "Kako jih učimo, da je cilj 'lova' – to je izobrazba in kasneje kariera – ključen za njihovo prihodnjo samostojnost in uspeh?", »Kako smo pa mi pridobili ta spoznanja in motivacijo, da smo danes uspešni?«

Z vključevanjem otrok v vsakodnevna opravila, kot je obisk trgovine, plačevanje položnic in razumevanje vrednosti denarja, jim pomagamo razviti občutek odgovornosti in razumevanja, kako 'lov' deluje v resničnem svetu. Ta pristop pomaga otrokom videti neposredno povezavo med trudom, ki ga starši vlagajo v preživetje družine, in trudom, ki ga bodo morali sami vložiti v svojo prihodnost.

S tem, ko otroci razumejo, da so trud in vztrajnost ključni za uspeh, ne le v šoli, temveč v vseh vidikih življenja, jih opolnomočimo z motivacijo in veščinami, potrebnimi za njihovo prihodnost.

Pri Neurobeansu celostno obravnavamo družino in otroka z namenom ugotoviti, kje je največji potencial za napredek. Spodbujamo razvoj možganov in kognitivnih sposobnosti otroka ter njegov šolski uspeh preko strukturiranih vaj za možgane, vzgojnih sprememb, prehrane, gibanja, pametnega omejevanja digitalne zabave, ipd.

Za več informacij ali individualni posvet nas kontaktirajte.

Zamislite si, da so možgani vašega otroka kot neskončno radoveden robot, ki neprestano išče nove izzive. Če se robot loti zlaganja drv, bo to naredil na najbolj učinkovit način, izračunal najkrajše poti in v enakomernem ritmu opravil nalogo. Človeški možgani pa so precej bolj kompleksni in dinamični.

Za razliko od robota so naši možgani biološki, živi organizem, ki mora biti stalno aktiven. Ta stalna aktivnost se odraža v njihovi nenehni potrebi po procesiranju informacij, ne glede na to, ali smo budni ali spimo. To še posebej velja pri otrocih, kjer se možgani še razvijajo in so nenehno v iskanju novih stimulacij.

Ko otroci opravljajo monotone naloge, kot je učenje ali domače naloge, njihovi možgani hitro avtomatizirajo procese in začnejo iskati dodatno stimulacijo. To se lahko manifestira kot zmanjšana pozornost, motnje pri koncentraciji ali hitro preklapljanje na druge dejavnosti. Pri otrocih z motnjami pozornosti je ta potreba po stimulaciji še bolj izrazita. Problem, ki pri tem nastane je zmanjšana moč možganov, ki je namenjena osnovni nalogi, kar se pozna na slabši uspešnosti otroka.

V Neurobeans smo razvili metode in vaje, ki pomagajo usmeriti to naravno tendenco možganov. S tehnikami, kot je zavedno opazovanje misli, učimo otroke, kako prepoznati in nadzorovati svoje misli. Ko se pojavijo distrakcije, jih naučimo, kako jih opaziti in se ne odzvati na avtomatske miselne vzorce. Namesto da bi se prepustili toku nepovezanih misli, se naučijo ohraniti fokus na trenutni nalogi.

To znanje je ključnega pomena za starše in učitelje. Razumevanje, kako delujejo možgani vaših otrok, vam omogoča, da jih bolje podpirate pri šolanju in vsakodnevnih aktivnostih. V delavnicah, ki jih ponujamo, se boste naučili tehnik in strategij, ki jih lahko uporabite doma ali v razredu, da izboljšate pozornost in motivacijo vaših otrok.

Vabimo vas, da se pridružite našim programom, kjer lahko iz prve roke izkusite, kako lahko Neurobeans izboljša šolsko uspešnost in splošno dobrobit vašega otroka.

Imeli smo priložnost pomagati 15-letni Ani, ki se je soočala s povečanim strahom v šoli in v družbi vrstnikov. Naše delo z Ano se je začelo, ko je skupaj z mamo prišla do nas po priporočilu in smo zanjo pripravili program treniranja možganov z uporabo pripomočka Neurobeans. Ta je vključeval tedenske online seanse z našim kognitivnim trenerjem in redno izvajanje vaj doma. V šestih mesecih smo se osredotočili na razvoj Aninega samozavedanja in pozornosti ter okrepili njene notranje supermoči, kot so pogum, močna volja, vztrajnost in veščine pozitivnega razmišljanja.

Ana, ki je bila ob vstopu v srednjo šolo soočena z novimi izzivi, je zaradi pandemije COVID-19 kot številni drugi otroci doživela še dodatne stresorje. Dolgi meseci šolanja na daljavo in omejen stik z vrstniki so pustili svoj pečat. Ob vrnitvi v šolo so se pojavili intenzivni strahovi – hitro bitje srca, potenje, slabost, pomanjkanje zraka. Ti občutki so bili novi in zastrašujoči, saj ni razumela njihovega izvora.

Naša ekipa je z Ano delala zavzeto in predano ter jo vodila skozi posebej zasnovane vaje. Opazili smo hiter napredek. Ana je zavzeto sledila navodilom in bila redna na treningih. Postopoma je strah popustil. V 6 mesecih se je naučila nadzorovati svoje telo in se umiriti, preden bi strah postal neobvladljiv. Zdaj, ko je premagala ta strah, Ana v šoli in med vrstniki izžareva večjo samozavest in sproščenost.

Ponosni smo na Anin napredek in hvaležni za priložnost, da smo bili del njene zgodbe.

S ponosom naznanjamo razvoj novega Online Testa Pozornosti, orodja, ki bo služilo kot referenčna točka tako za starše kot za odrasle, ko gre za merjenje sposobnosti koncentracije med srednje zahtevnimi kognitivnimi nalogami (npr. učenje, delanje domačih nalog, pisarniško delo, ipd.).

Kaj lahko pričakujete?

Naš test, ki je zasnovan v obliki interaktivne igre, ponuja realnočasovno analizo vaše pozornosti v trajanju približno 5 minut. Razvili smo dve verziji testa:

1. Lažja in krajša verzija: Priporočljivo za otroke do 11. leta starosti.
2. Težja in daljša verzija: Primerna za vse, starejše od 11 let, vključno z odraslimi.

Kako sodelovati?

Vabimo vas, da se preizkusite v našem testu in ob tem delite svoj e-poštni naslov. Vsak udeleženec bo po elektronski pošti prejel personalizirano poročilo, v katerem bodo vidne primerjave njihovih rezultatov z rezultati populacije enake starosti.

Pomembno: Poročila bomo poslali, ko bo test opravilo dovolj veliko število udeležencev, da bo zagotovljena največja zanesljivost rezultatov.

Zakaj sodelovati?

S sodelovanjem v našem testu ne boste le dobili vpogleda v svoje kognitivne sposobnosti, temveč boste prispevali k obsežni bazi podatkov, ki bo služila za razvoj dodatnih raziskav na področju človeške pozornosti.

Neurobeans online test pozornosti (beta verzija): https://www.neurobeans.si/test_pozornosti

Vsak je že kdaj opazil, da so otroci po preživljanju veliko časa ob digitalni zabavi (gledanju videov, igranju iger in chatanju) kot nekakšni zombiji. Nič se jim ne da, za nič niso zainteresirani, ne sodelujejo in ne poslušajo,  še najmanj pa so v takih trenutkih pripravljeni delati domače naloge ali se učiti.

Zakaj je temu tako?

Sodobna digitalna zabava v obliki iger, zanimivih in kratkih videov (npr. TikTok, Youtube) aktivira v možganih sistem za lov in nagrado, ki je ključen sestavni del naših možganov in brez njega ne bi uspeli narediti niti najpreprostejše naloge. Ta sistem deluje tako, da medtem ko naši možgani gredo na lov, čutimo vzhičenost pričakovanja, da bomo to enkrat ulovili in ko to končno ujamemo ali ne, čutimo bodisi prijetnost zmagoslavja ali razočaranje neuspeha. Dopamin je nevrotransmiter dobrega počutja, ki je del tega nagrajevalnega sistema. Kadar možgani pričakujejo nagrado iz določene aktivnosti, pričnejo ustvarjati dopamin, zaradi katerega se dobro počutimo.

Ta sistem je v naših možganih neprestano v uporabi. Na primer, »ko si zaželimo jogurt«, se aktivira naš dopaminski sistem in medtem ko se sprehajamo do hladilnika smo v pričakovanju, da bomo jogurt našli, hkrati pa nismo prepričani ali nas je pri isti želji prehitel že drug družinski član. Ko končno odpremo hladilnik in ugotovimo, da je naš najljubši jogurt še na polici, začutimo mini zmagoslavje, če ga pa ni več, pa mini razočaranje.

Ta sistem deluje tudi, ko se otroci učijo ali delajo domače naloge. Takrat njihovi možgani lovijo reševanje posameznega računa, pomnjenje glavnih rek v Sloveniji ali pa prebiranje določenega števila strani. Vsakič, ko lovimo določen cilj, se aktivira naš dopaminski sistem in ko ga dosežemo ali ne dosežemo, dobimo »nagrado« oziroma »kazen«. Posamezni manjši lovi so sestavni del večjega ulova. Recimo reševanje posamezne naloge je sestavni del dokončanja celotne domače naloge, ki na koncu prinese še večje zadoščenje.

Običajno tovrstni »lovi« in iskanje nagrade trajajo od nekaj minut do  več ur, odvisno kako zahteven je cilj, ki ga lovimo. Recimo, ko gre za učenje, je »lov«, da si zapomnimo poštevanko števila 7, kar lahko traja tudi pol ure, ali pa da si zapomnimo razlage različnih vrst družin pri družbi ali pa da se naučimo snov enega celega poglavja pred preizkusom znanja, kar lahko traja tudi več dni. Skupna značilnost tovrstnih lovov je, da trajajo dlje časa in nagrada ne pride takoj ter ni velika.  

Zakaj pa se potem otroci po preživljanju časa na digitalni zabavi počutijo kot zombiji?

Odgovor je ta, da je njihov sistem za lov in iskanje nagrade preobremenjen oziroma izčrpan. Digitalna zabava v obliki gledanja novodobnih kratkih videov (zabavni videi), še posebej tistih na omrežju TikTok in kratkih videov na Youtubu ali pa igranje zabavnih in hitrih iger kot so npr. StumbleGuys, Roblox, Zombie Catchers itd. ima za razliko od šolskih aktivnosti zelo kratek cikel lova in nagrade, ki hitro izčrpava dopamin. Ta kratek čas poteka na nivoju sekund. Na primer kratki videi na TikToku ali Youtubu v povprečju trajajo med 21 in 34 sekund in uporabnika vabijo, da zelo hitro presodi ali je zanimiv ali ne in če ni, ponudi takoj naslednji video. Takšna presoja v primeru, da otroku video ni všeč traja zgolj sekundo ali dve. To torej pomeni, da otrokov sistem za lovljenje in nagrado deluje zelo hitro, v eni minuti lahko vidi tudi do 30 različnih videov in 30-krat doživi kratkotrajno čustveno reakcijo: to mi je všeč, to mi ni všeč. Če sedaj pomislimo, kako intenzivno otrok uporablja dopaminski sistem v obdobju 1h, ko njegovi možgani presojajo več 100 različnih videov,  je seveda popolnoma logično, da kakršnakoli aktivnost po tem, ki ne omogoča nagrade v manj kot 4 sekundah, ne bo več aktivirala dopaminskega sistema. Otrok si zato ne želi nič početi naslednje pol ure ali več, je razdražen in se težko skoncentrira. Stvari, ki so mu bile včasih zanimive, se zdaj zdijo brez pomena ali brezveze.

Enako je pri igrah, igre so za otroke zelo prijetne, zabavne in zanimive in otroci imajo 100% pozornost, ko jih igrajo. Razlog je enak, brez večjega truda lahko aktivirajo svoj sistem lovljenja in nagrade in to na zelo intenziven način.

Pri Neurobeans imamo pogosto izkušnje s starši, ki povedo, da njihov otrok nima dobre pozornosti v šoli, sicer pa je zelo brihten. Pogosto povedo, da veliko časa preživi na telefonu, tablici ali računalniku, v šoli ima slabše ocene, razen pri angleščini, običajno se tudi ne ukvarja z nobeno športno aktivnostjo. Po Neurobeans testiranju ugotovimo, da ima odlične kognitivne sposobnosti, da pa je njegov sistem lovljenja in nagrade zaradi prekomerne digitalne zabave in drugih dejavnikov optimiziran za hitre in zanimive aktivnosti. Tukaj se začne delo naših kognitivnih trenerjev, kjer s kognitivnim treningom Neurobeans, preoblikovanjem otrokovih popoldanskih aktivnosti ter pomočjo staršev, lahko pripeljemo otroka nazaj do njegovih polnih sposobnosti v šoli.

Imate tudi vi otroka, ki ima najraje digitalno zabavo, v šoli pa težko posluša in se mu ne da delati domačih nalog? Vabljeni na brezplačen posvet.

Zatišje poletnih počitnic smo izkoristili in pripravili predstavitveni video Neurobeans treninga za mladostnike stare med 12 in 15 let. Vadba poteka vsako leto oktobra in novembra ter učence pripravi novo šolsko leto.

V dveh mesecih učenci natrenirajo sposobnosti kvalitetne pozornosti, motorike in učinkovitega delovanja s čimer pridobijo na samozavesti.

Učinki so vidni pri lažjem učenju, poslušanju v šoli in doseganju boljših rezultatov. Več o jesenskem programu >>>