Danes se mnogi starši srečujejo z izzivom, da so otroci v šoli in pri različnih dejavnostih pod vse večjim pritiskom. Šport, glasbena šola, nastopi, tekmovanja, ocenjevanja. Marsikaj je bolj resno, bolj organizirano in bolj usmerjeno v rezultat, kot je bilo nekoč. Zato ni presenetljivo, da otroci hitreje doživijo napetost, tremo ali strah.

Pri nas v Neurobeans pogosto srečamo starše, ki povedo nekaj zelo podobnega. Otrok doma odlično zna. Starši ga vprašajo pred testom in pravilno odgovori. Ko pa je v razredu, med spraševanjem ali pisanjem, se zgodi preobrat. Naenkrat se zmede, pozabi postopek, ne najde besed, deluje, kot da nič ne zna. In takrat se začnejo vprašanja, ki starše iskreno zmedejo. Kako je mogoče, da je doma znal, v šoli pa ne?

Ko pritisk “ugasne” dostop do znanja

V takih trenutkih se pogosto ne dogaja nič skrivnostnega. Dogaja se stresni odziv telesa. Srce bije hitreje. Dih postane plitev. V trebuhu stisne. Mišice se napnejo. Včasih se pojavita tresenje in potenje. Otrokovo telo se obnaša, kot da je v nevarnosti, čeprav gre samo za vprašanje pred tablo ali za test.

Hkrati se otrokova pozornost pogosto odmakne od naloge in se preusmeri v notranji “alarm”. Namesto da bi razmišljal o snovi, začne razmišljati o tem, kaj bo narobe. Kaj če se osramotim. Kaj če dobim slabo oceno. Kaj naj naredim, da se rešim. Kako naj se spomnim. Ta notranji tok misli ga še bolj zakrči.

Zato se v praksi zgodi, da otrok v tistem trenutku težje prikliče informacije iz spomina. Ne zato, ker ne bi znal, ampak zato, ker njegovi možgani preklopijo v način preživetja. In v tem načinu je učenje, priklic in jasnost razmišljanja težja.

Slab rezultat boli dvojno

Ko otrok doživi, da mu ni uspelo, to pogosto ni le slaba ocena. To je tudi udarec za samozaupanje. Še posebej zato, ker se je pripravljal in ker je doma res znal.

Starši so pogosto prav tako presenečeni. V dobri veri skušajo razumeti. Včasih pa nehote rečejo stavke, ki otrokovo stisko povečajo. Zakaj te je strah. Kaj nisi znal. Saj si doma znal. Kako je to mogoče. Otrok to lahko sliši kot očitek, čeprav starš misli, da ga spodbuja.

In potem se zgodi še nekaj pomembnega. Ko pride naslednji test, nastop ali tekma, se vsi skupaj odločijo, da se bodo bolje pripravili.

Zakaj pretirana priprava včasih ne pomaga

Bolje se pripraviti se sliši kot najbolj logična rešitev. Več učenja, več vaje, več ponavljanja. Včasih to res prinese boljši rezultat, vsaj kratkoročno. Pri otrocih, ki blokirajo zaradi pritiska, pa lahko pretirana priprava hkrati utrdi nekaj, česar si nihče ne želi.

Ko se otrok uči predvsem zato, da ga ne bi bilo strah, v sebi nezavedno utrjuje sporočilo, da je preizkus nekaj strašnega. Ko se uči zato, da se bo končno spomnil, v sebi nezavedno utrjuje dvom, da se sicer ne spomni.

Tako nastane zapleten vozel. Neuspeh okrepi strah. Strah okrepi potrebo po še večji pripravi. Še večja priprava okrepi prepričanje, da je strah realna nevarnost. In krog se vrti naprej.

Zato se včasih zgodi paradoks. Otrok se uči več, rezultat pa je enak ali celo slabši, izkušnja pa je še bolj stresna.

Presek kroga se začne drugje

Ko otrok blokira, težava pogosto ni v znanju. Težava je v odnosu do občutkov, ki jih telo ustvari v stresu. Če otrok te občutke doživlja kot nekaj nevarnega, se bo z njimi boril ali se jim bo skušal izogniti. In prav ta boj pogosto hrani stres.

Rešitev je, da otrok razvije novo izkušnjo. Da lahko čuti stresne občutke in kljub temu ostane prisoten. Da lahko čuti srčni utrip, napetost in zadihanost, pa vseeno razmišlja. Da lahko začuti tremo, pa vseeno govori. Da je lahko pritisk prisoten, otrok pa ne “odpove”.

Pri Neurobeans to gradimo s specifičnimi psihofizičnimi vajami. Ne zato, da bi otrok postal robot brez občutkov, ampak zato, da se občutkov ne bo več bal.

Kaj sploh pomeni “sprejemanje občutkov”

Sprejemanje ne pomeni, da se otrok preda. Ne pomeni, da mu je vseeno. Pomeni, da si dovoli občutiti, kaj se dogaja v telesu, in da se ob tem ne prestraši.

V praksi to pomeni, da otrok usmeri pozornost bližje telesu. Opazi dih. Opazi utrip. Opazi stiskanje v trebuhu. Opazi misli, ki ga potegnejo v katastrofo. In se uči, kako se vrniti nazaj k nalogi.

To je veščina, ki se jo da trenirati.

Kako otroku pomagamo doma

Klasično domače spraševanje samo po sebi pogosto ni dovolj učinkovito. Razlog je preprost. Doma je otrok ob staršu praviloma sproščen. Okolje je znano, odnos je varen, pravega pritiska ni. Takšna situacija pa ni primerljiva z učilnico, učiteljem, tablo in občutkom, da ga opazuje več ljudi hkrati.

Zato se pogosto zgodi, da otrok doma odgovarja tekoče, v šoli pa ponovno blokira. Ne zato, ker domače vaje ne bi delovale, ampak zato, ker doma ni prisoten tisti psihofizični pritisk, ki se v razredu pojavi samodejno.

Da bi domača vaja postala bolj prenosljiva v šolsko okolje, jo je smiselno nekoliko začiniti. To pomeni, da k spraševanju dodamo blago telesno obremenitev, ki v telesu ustvari občutke, podobne stresu. Otrok na primer odgovarja na vprašanja, medtem ko stoji v polpočepu, rahlo poskakuje ali kratek čas drži statičen položaj. Tako se pojavijo hitrejši utrip, nekoliko težje dihanje in telesna napetost.

Pomembno je razumeti, da v realnih situacijah stres ne prihaja iz mišic, temveč iz pričakovanj, strahu in pritiska. Telo pa tega ne loči. Če otrok doma doživi telesne občutke, podobne tistim ob stresu, in se ob tem uči ostati miren, razmišljati in odgovarjati, dobi ključno izkušnjo: da lahko deluje tudi takrat, ko mu ni povsem udobno.

Na ta način domača situacija postane trening za šolo. Otrok se ne uči le snovi, temveč gradi odnos do občutkov, ki bodo v razredu tako ali tako prisotni. In prav ta prenos je tisto, kar naredi razliko med tem, da otrok doma zna, in tem, da to znanje zmore uporabiti tudi takrat, ko je pod pritiskom. Ko otrok doživi, da stres pride in gre, se začne tudi sam pritisk postopoma razrahljati.

Najbolj spregledan korak je opazovanje sebe

Veliko otrok ne zna prepoznati, da je stres že v telesu. Zaznajo ga šele takrat, ko je premočan in ko jih preplavi. Zato je prvi korak pogosto preprost, a močan. Otrok se nauči opazovati sebe. Kaj se dogaja v meni. Kaj se dogaja z dihom. Kje sem napet. Katere misli me vlečejo stran.

Ko otrok to zmore, se pojavi prostor. Prostor med občutkom in reakcijo. In prav v tem prostoru se začne graditi notranja moč.

Kar si starši lahko zapomnite

Če otrok doma zna, v šoli pa blokira, to ni dokaz, da ne zna. Pogosto je dokaz, da ga je stres preplavil. Pot iz tega ni v tem, da strahu nikoli več ne bo. Pot je v tem, da otrok dobi izkušnjo, da lahko strah in telesni občutki obstajajo, on pa kljub temu deluje.

To je nekaj, kar se da graditi. Postopno, nežno, a sistematično.

V vsakdanjem življenju se vsi nenehno srečujemo s situacijami, ki od nas zahtevajo zbranost, čustveno stabilnost, jasnost razmišljanja in sposobnost delovanja pod pritiskom. Ne glede na to, ali gre za zahtevne pogovore na delovnem mestu, odločitve v družini, odzivanje na nepričakovane situacije ali obvladovanje vsakodnevnega stresa. Večina ljudi si želi, da bi v takšnih situacijah delovali sproščeno, učinkovito in v skladu s svojimi zmožnostmi. V praksi pa se pogosto zgodi, da nas pri tem nekaj ovira.

Temu sklopu sposobnosti, ki odločilno vplivajo na naše delovanje v zahtevnih situacijah, v programu Neurobeans pravimo notranje super moči.

Notranje super moči – kaj sploh pomenijo?

V psihologiji in kognitivni znanosti je dobro poznano, da človek ne deluje zgolj na ravni zavestnih odločitev. Velik del našega odzivanja, doživljanja in vedenja izhaja iz podzavestnih procesov, ki jih v trenutku dogajanja pogosto sploh ne zaznamo.

Podzavest lahko razumemo kot nekakšen rezervoar čustev, prepričanj in avtomatskih vzorcev odzivanja, ki so se oblikovali skozi naše življenjske izkušnje. Ta notranja struktura deluje kot filter ali okvir, skozi katerega dojemamo posamezne situacije. Ko se v določeni situaciji pojavi močno čustvo (na primer stres, jeza, strah ali negotovost), ta okvir vpliva na to, kaj sploh zaznamo, kam je usmerjena naša pozornost in kako razmišljamo.

V takšnih trenutkih se večinoma ukvarjamo z vsebino situacije (kaj se je zgodilo, kdo je kriv, kaj bi moralo biti drugače), medtem ko okvir, skozi katerega situacijo dojemamo, ostaja neopažen. Prav ta okvir pa pogosto najbolj določa naše odzive.

Urejanje notranjih moči pomeni postopno razvijanje sposobnosti, da:

1. zaznamo lastno notranje dogajanje v realnem času,
2. ohranimo jasnost razmišljanja tudi ob prisotnosti močnih čustev,
3. prevzamemo odgovornost za lastno doživljanje,
4. in v istih situacijah začnemo delovati drugače.

Zakaj zgolj razumevanje ni dovolj?

Veliko pristopov osebnega razvoja temelji predvsem na razlagi, pogovoru in teoretičnem razumevanju. Čeprav je razumevanje pomembno, se v praksi pogosto izkaže, da samo znanje ne zadošča. V stresnih ali čustveno nabitih situacijah se namreč aktivirajo avtomatski odzivi, ki jih zgolj z voljo ali razumsko razlago težko spremenimo.

Pristop Neurobeans izhaja iz predpostavke, da je za trajnejše spremembe potrebno treniratimožgane na podoben način, kot treniramo telo. Ne gre za pogovor o spremembi, temveč za izkustveno vadbo, pri kateri posameznik neposredno doživlja svoje notranje procese in se z njimi uči delati drugače.

Katere notranje moči razvijamo?

V programu se osredotočamo na tri temeljna področja:

1.Zaznava notranjega dogajanja
Prvi korak je sposobnost, da v situaciji sploh zaznamo, kaj se v nas dogaja. Ne le na ravni misli, temveč tudi telesnih občutkov, čustev in notranjega samogovora. Brez te zaznave sprememba ni mogoča.

2. Uravnavanje odziva in pozornosti
Ko notranje dogajanje zaznamo, se učimo, kako nanj ne reagirati avtomatsko. To pomeni, da v situaciji del pozornosti namenimo notranjemu procesu, ne da bi nas ta povsem preplavil. S tem postopno spreminjamo način, kako naši možgani usmerjajo pozornost in obdelujejo stresne dražljaje.

3. Prevzem odgovornosti za lastno doživljanje
Ključen premik se zgodi, ko posameznik prepozna, da njegovo doživljanje ne izvira neposredno iz zunanjih okoliščin, temveč iz notranjih okvirjev in prepričanj. Ko to odgovornost prevzamemo, se čustveni odzivi začnejo spreminjati, pogosto že s samim uvidom.

Kako poteka razvoj notranjih moči v praksi?

Program temelji na kombinaciji kognitivnih, telesnih in pozornostnih vaj, ki so zasnovane tako, da v posamezniku sprožajo različne notranje občutke – od blagih do bolj intenzivnih. Cilj vaj ni fizična zmogljivost, temveč ustvarjanje okoliščin, v katerih lahko udeleženec v varnem okolju trenira odnos do notranjih občutkov.

V prvem delu programa je poudarek na razvoju pozornosti in zaznavanja notranjega dogajanja. Pri tem uporabljamo poenostavljene oblike meditativnih vaj, prilagojene sodobnemu tempu življenja, ter digitalno podprto spremljanje pozornosti.

V nadaljevanju sledijo vaje, ki vključujejo tudi telesno komponento in namenoma ustvarjajo rahlo stresne občutke. Udeleženci se učijo, kako ob prisotnosti teh občutkov ohraniti jasnost, stabilnost in nadzor nad pozornostjo. Pomemben del programa predstavlja tudi samostojna vadba ter refleksija lastnih izkušenj skozi voden dnevnik.

Kako v praksi opazujemo notranje dogajanje

V programu se ne učimo umika iz nalog ali zmanjševanja zahtevnosti dela. Ravno obratno: nalogo še vedno opravljamo kakovostno in zbrano, hkrati pa se učimo še nekaj dodatnega. Učimo se del pozornosti usmeriti tudi na to, kaj se dogaja v nas.

Ključno pravilo je preprosto: nalogo delamo po najboljših močeh, a hkrati z delom pozornosti spremljamo kako delamo (opazujemo motor med tekom).

Na začetku je to lahko nenavadno in celo dolgočasno, ker se zdi, kot da se “nič posebnega” ne dogaja. A ravno to je bistvo treninga: z vajo začnemo zaznavati drobne premike v notranjem doživljanju, ki jih sicer spregledamo. Ko se tega lotimo večkrat, postane ta sposobnost bolj naravna. Kasneje jo lažje uporabimo tudi v resničnih stresnih situacijah.

Namesto da situacijo hitro označimo (»to je stresno«, »to mi ne gre«, »to je brezveze«), se učimo narediti korak nazaj in pogledati bolj nevtralno: kaj se mi dogaja v tem trenutku?
Ali se mi misli razpršijo? Se mi mudi? Sem napet? Me vleče v nemir? Se pojavijo dvomi, odpor, pritisk, da “moram dobro narediti”?

Ta preprost premik (od oznake k opazovanju) pogosto že sam po sebi zmanjša moč avtomatskih odzivov.

Ko se doda napor, postane trening še bolj uporaben

V nadaljevanju programa se vajam doda tudi gibalna komponenta. Ko se pojavi napor, notranje dogajanje postane bolj očitno: pogosto pride več nemira, več samogovora, več dvoma ali želje, da bi čim prej končali.

Tu je pomembno razumeti: cilj teh vaj ni fizična zmogljivost. Cilj je, da se v varnem okolju učimo ohranjati jasnost, stabilnost in pozornost tudi takrat, ko je v telesu ali v glavi neprijetno. Sčasoma se ne spremeni samo to, koliko “zdržimo”, ampak predvsem kakšen okvir počutja in miselnosti vzdržujemo.

Prenos v vsakdanje situacije

Ko ta način treninga ponavljamo, se začne prenašati v vsakdan. Udeleženci pogosto opazijo, da v stresnih situacijah hitreje prepoznajo trenutek, ko se avtomatski odziv šele začenja. V tem trenutku imajo več prostora, da se odločijo drugače.

In ravno to je jedro urejanja notranjih moči: ne da je življenje brez pritiska, ampak da ob pritisku ostaneš bolj ti.

Za koga je uporaben trening notranjih moči?

Pristop je uporaben za vsakogar, ki se v svojem življenju srečuje s situacijami, ki zahtevajo stabilnost, jasnost in učinkovito odzivanje. To vključuje ljudi v stresnih poklicih, starše, posameznike v zahtevnih življenjskih obdobjih ali preprosto vsakogar, ki želi razviti boljši odnos do svojih notranjih procesov.

Program Neurobeans je zasnovan tako, da udeleženci metode najprej izkusijo na sebi in jih nato lahko uporabljajo v različnih področjih svojega življenja.

Konec novembra 2020 smo zaključili šesttedenski program kognitivnega urjenja na OŠ Hoče in OŠ Litija. Pri programu je sodelovalo 25 učenk in učencev, pri čemer so vsi uspešno zaključili tečaj.

Učenci so pri programu petkrat tedensko izvajali 15- do 20-minutne kognitivne treninge. S tem so urili sposobnost vzdrževanja pozornosti, sposobnost natančnega gibanja rok, nog in trupa ter ritem optimalnega delovanja.

S pozornostjo smo merili sposobnost ohranjanja zbranosti ob dlje časa trajajočih aktivnostih, ki so miselno zahtevne (npr. učenje, opravljanje domačih nalog in preizkusov znanja). Boljši rezultat pogosto pomeni boljše rezultate v šoli.

Motorika predstavlja sposobnost izvajanja usklajenih in hitrih gibov, koordinacijo rok in nog, sposobnost pincetnega prijema ter raven fizične kondicije.

Ritem pa predstavlja čas optimalnega delovanja in pomeni sposobnost popolne predaje aktivnosti, ki jo izvajamo. Gre za dolžino trenutkov, ko aktivnost izvajamo odlično. Takrat izkoriščamo polni potencial svojih sposobnosti.

Z vzdržljivostjo pa smo merili umsko in fizično kondicijo pri kognitivno zahtevnih aktivnostih. Gre za sposobnost povečevanja truda z naraščanjem umske in telesne utrujenosti.

Delavnice in individualna srečanja

V sklopu programa smo izvedli pet delavnic.

Vsaki učenki oz. vsakem učencu smo se posvetili tudi individualno. Skupaj smo določili področje izboljševanja, specifične potrebe in želje ter načrt, kako usmerjeno doseči napredek.

Učencem so bila individualna srečanja zelo všeč in z njihovo pomočjo so lahko dosegli že večji napredek ter še lažje premikali svoje meje zmogljivosti.

Kaj smo s programom dosegli?

Po šestih tednih in že pred koncem programa smo pri učencih zaznali odlične rezultate. Vsi, ki so vadbo opravljali šest tednov, so izboljšali rezultate na vseh štirih s pomočjo aplikacije merljivih indikatorjih – pozornosti, motoriki, ritmu optimalnega delovanja in vzdržljivosti.

Tako mi kot starši in učenci sami so v šoli, pri športu in vsakdanjem delovanju zaznali pozitivne učinke – boljše delovanje, lažje opravljanje obveznosti, boljši spomin, lažjo osredotočenost na aktivnosti, manj naporno in neprijetno delo pri predmetih, ki jih niso marali in še več …

Kaj so o programu povedali učenci in učenke?

»Zelo rada bi izpostavila, da mi je vadba zelo pomagala pri koncentraciji. Npr. matematiko sovražim in nikoli nisem imela koncentracije zanjo, da bi se jo učila, a vendar z vadbo Neurobeans se mi je koncentracija povečala in zdaj se lahko matematiko učim z daljšo koncentracijo in ne da jo medtem izgubim. Vadbo priporočam vsem zaradi tega, ker bi jim izboljšalo spomin in koncentracijo pri delu (odvisno od posameznika). Lahko je tudi zelo zabavno in hkrati zelo v pomoč povsod pri delu.« (Erika, 8. razred)

»Neurobeans se mi zdi koristen, ker izveš veliko stvari o sebi, ki ti lahko pomagajo pri boljšem učenju. Ker preko vadbe spoznaš sebe in svoje možgane in ker preneseš znanje, ki si ga pridobil pri vadbi tudi v druge dejavnosti.« (Eva, 8. razred)

»Mislim, da je program Neurobeans najbolj koristen za učenje vztrajnosti in motivacije, saj se je pri vsaki vadbi treba potrudi, ne glede na rezultate, ki jih dobiš. Neurobeans vadbo bi priporočila, saj ne vzame veliko časa ali prostora, vseeno pa lahko od nje veliko odneseš.« (Ina, 8. razred)

»Če bi se odločila samo za eno korist, je to verjetno lažje učenje. Menim, da bi bil trening dober, predvsem za ljudi, ki se učijo težje ali se veliko učijo, a od tega nimajo nič.« (Zala, 8. razred)

Kaj pa so pri svojih otrocih opazili starši?

»Boljša pozornost, daljša koncentracija. Zelo smo veseli, da je naša Ina sodelovala v tem programu. Za vse je to povsem nova izkušnja. Ina je bila zelo vesela in ponosna, ko je videla svoja izboljšanja na različnih področjih. Cel trening in ugotovitve otroku zelo dvignejo tudi samozavest.« (Zdenka, mama učenke)

»Opazili smo, da lažje sledi pouku. Priporočamo, ker urjenje možganov poteka na igriv način.« (mama učenke)

»Več samostojnosti, več skuša narediti sama ... Pridobila je na samozavesti, na samostojnosti. Je bolj učinkovita.« (Tomaž, oče učenke)

»Hčerka je zelo navdušena nad tem programom. Z veseljem se loti teh nalog, pri šolskih obveznostih pa se lažje skoncentrira, bolj zapomni stvari. Najbolj je pa navdušena nad tem, da se naj bi zdaj lažje učila predmete, ki ji niso zanimivi. Dodala bi samo to, da se mi zdi program zanimiv in bi bilo super, če bi ga izvajali v osnovnih šolah.« (mama učenke)

Več mnenj staršev in učenk ter učencev lahko preberete tukaj in tukaj.

Majica kognitivnega trenerja

Učenci in učenke so ob zaključku urjenja prejeli namensko majico NEUROBEANS KOGNITIVNI TRENER, ki simbolizira njihov trud pri urjenju svojih možganov in pridobljene dobre kognitivne sposobnosti. Majico bodo uporabljali pri aktivnostih, v katerih bodo želeli doseči izboljšanje (npr. predmeti v šoli ali drugo področje).

Učence in učenke smo prosili, da se fotografirajo z novo majico. Kolaž prejetih fotografij si lahko ogledate na naslovni sliki.

V življenju se srečujemo z različnimi aktivnostmi, pri katerih urimo svojo pozornost. Pa se sploh zavedamo, kaj »pozornost« dejansko pomeni? Pri šolskem in službenem delu, igranju video iger, športnih aktivnostih, igranju inštrumenta in še mnogih drugih aktivnostih ne samo potrebujemo odlično pozornost za njihovo kakovostno izvedbo, ampak z vztrajanjem v teh dejavnostih tudi urimo svojo kapaciteto pozornosti.

Če pozornost potrebujemo na vsakem koraku, zakaj potem ne razumemo dobro, kaj to sploh je in kako smo lahko v tem boljši? Če nam je trening osredotočanja dostopen pri vsakodnevnih aktivnostih in ga spontano izvajamo, zakaj se potem pri tem ne izboljšujemo? In zakaj potrebujemo poseben trening, s pomočjo katerega vadimo usmerjanje misli in s tem pozornost?

Neurobeans trening nam ponuja tri ključne značilnosti, ki omogočajo sistematičen in učinkovit trening pozornosti.

1. Merljiva povratna informacija

Neurobeans trening nam v primerjavi z obstoječimi treningi pozornosti, npr. meditacijo, zagotavlja konkretno povratno informacijo o kakovosti in trajanju naše pozornosti. To pa nam omogoča vpogled v naše delovanje, v trenutke izgube pozornosti, določanje razlogov za izgubo pozornosti ipd.

Številčno izraženo oceno o stopnji pozornosti dobimo s pomočjo napredne mobilne aplikacije Neurobeans, ki spremlja izvedbo naše vadbe. Na ta način dobimo jasno informacijo o tem, kakšna je bila naša pozornost med treningom. S pomočjo točk in grafičnega prikaza poteka vadbe lažje ozavestimo svoje psihofizično stanje. Preko teh informacij pa tudi konkretno ugotovimo, kaj moramo storiti za izboljšanje pozornosti.

Tovrstne priložnosti za pridobitev objektivne mere pozornosti in merljivo spremljanje napredka svoje sposobnosti osredotočanja nimamo pri izvajanju nobene druge aktivnosti.

2. Cilj vadbe je kakovostna izvedba z odlično pozornostjo

Pri Neurobeans vadbi tudi ni specifičnih ciljev kot pri ostalih aktivnostih. Učimo se, da si obogatimo znanje in posledično lahko dosežemo dobro oceno, pri igranju iger sledimo določenim navodilom za dosego zmage, pri teku želimo npr. priti čim prej do cilja … Kadar imamo jasne cilje, smo bolj motivirani, da aktivnost izvedemo in tekom izvedbe dejavnosti razmišljamo večinoma o tem cilju. Tako tudi veliko lažje ohranjamo pozornost pri tej aktivnosti.

V življenju pa moramo opravljati tudi dejavnosti brez jasnih kratkoročnih ciljev, npr. dolgoročni projekti. Vadba Neurobeans poustvarja prav takšne vrste aktivnosti, pri katerim moramo brez jasno opredeljenega cilja ohranjati dobro pozornost. Tako je osnovno vodilo pri vadbi, da jo opravimo čim bolj kakovostno, pri čemer nismo usmerjeni v kak specifičen cilj.

Bolj kakovostno kot opravimo trening, višje točke dosežemo. Številčna povratna informacija nam pomaga pri zavedanju svoje pozornosti pri tej konkretni vadbi, občutek in vpogled v svoje delovanje, ki ga pri tem razvijemo, pa nam pomaga pri zavedanju pozornosti tudi pri ostalih aktivnostih.

3. Izkustvena vadba

Edinstvena prednost treninga Neurobeans je predvsem v izkustveni vadbi. Pozornosti in drugih sposobnosti ne moremo uriti preko predavanj, ogledov videoposnetkov, poslušanja nasvetov, branja člankov, obiskovanja delavnic … Z vadbo Neurobeans svojo pozornost preizkušamo, spoznavamo in izboljšujemo preko izkustvenega treninga, bolj kakovostno usmerjanje misli pa tako lahko uporabimo v različnih situacijah, v katerih pozornost potrebujemo.